Pozdravljene!
Nekaj časa nisem ničesar objavila na mojem blogu. Vseeno pa sem bila aktivna v ustvarjalnem smislu :). Za drugo je tako in tako prevroče.
30.6.2015 je minilo 2 leti odkar nas je mnogo prezgodaj zapustil oče. Bil je moj junak, moj vzornik in oseba, ki mi je podal mnogo koristnih napotkov za življenje. Vedno je zelo rad prepeval (tako ljubiteljsko kot profesionalno), bil je delaven človek iz preproste kmečke družine s sedmimi otroci, bil je najmlajši izmed njih. Življenje ga je mnogo naučilo in te vrednote je prenesel tudi name in na mojega brata. Z bratom sva imela idealno družino, z mamo sta se vedno imela rada. Koliko večerov sta preživela na terasi, gledala sadove svojih pridnih rok in bila hvaležna za pridne in vzorne otroke, ki jih imata. Bil je zelo ponosen name in na brata.
Zato je bila bolečina ob izgubi očeta toliko hujša in kar nekaj časa sem rabila, da sem sprejela dejstvo, da ga ne bom več videla, ne bom več slišala njegovega petja, ne bom več pila kavice z njim, ne bom več poslušala njegovih zgodb iz otroštva, ne bom več dobila nasveta.
Vseeno pa imam brata, ki ga imam zelo rada in ljubečo mami in skupaj smo šli čez grenko izkušnjo v življenju.
V spomin na očeta sem doma naredila venček in ga s solzami v očeh položila na njegov grob.
Ko sem videla objavo Tanje E. z venčkom za svojega brata sem se odločila da ga objavim tudi jaz.
Venček prijavljam na
IZZIV # 137 v Craft-alnici, kjer je tema izziva Karkoli samo voščilnica ne.
Oči nikoli te ne bom pozabila in naj ti bo lahka slovenska zemlja.
Vesna
